Zgodovina Benedktinskega priorata

Prva pobuda za ustanovitev enega benediktinskega priorata v Mariboru je bila že leta 1922, kot rešitev premoženja na ozemlju današnje Slovenije, takratnega odvisnega priorata Opatije St. Paul v Lavantinski dolini, s sedežem v Vetrinjskem dvoru na Vetrijnski ulici 17, v Mariboru. Prizadevanja takratne Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, veleposestnike razlastiti in lastnino razdeliti med male kmete ali podržaviti, so bila nevarnost, da to usodo doživi tudi Opatija St. Paul. Kot obrambo proti temu so videli v ustanovitvi samostojnega priorata, neodvisnega od Opatije St. Paul. Dokončna ločitev je bila izvedena spričo nevarnosti razlastitve Opatije St. Paul za časa Nemškega Reicha. Tako je bil 31. Oktobra 1938 s strani Opatije St. Paul ustanovljen samostojni, neodvisni Benediktinski priorat Maribor. Celotno premoženje Opatije St. Paul na ozemlju Slovenije je bilo kot Patrimonium prenešeno na nov Priorat Maribor. Tudi Opatija Admont je imela veliko premoženja v Sloveniji, katero je bilo po ukinitvi Opatije s strani Nemškega Reicha v nevarnosti, da bo podržavljeno s strani takratne Kraljevine Jugoslavije. Zato je bilo vso premoženje po hitrem postopku, z dovoljenjem takratnega škofa v Mariboru, prenešeno na Priorat Maribor. Potem, ko je tudi Slovenija prišla pod okupacijo Nemškega Reicha je bil Priorat s strani nacistov ukinjen, premoženje zaplenjeno in prenešeno v last Nemškega Reicha. Po koncu druge svetovne vojne je bilo premoženje spet vrnjeno Prioratu Maribor. Vendar po dveh letih, po uvedbi agrarne reforme v takratni LFR Jugoslaviji, je bilo premoženje spet zaplenjeno s strani komunistične oblasti in postopoma podržavljeno. V tem kratkem času, 1945 do 1947, ponovne zaživitve Priorata, je bil Benediktinski Priorat Maribor, po uredbi Verske kongregacije v Vatikanu, izločen iz Avstrijske benediktinske kongregacije (v katero ofizielno nikoli ni bil priključen) in priključen k novo ustanovljeni Slovanski benediktinski kongregaciji Sv. Vojteha. Kot Prior Administrator je bil imenovan P. Martin Kirigin OSB, doma iz Hrvaške.

Zaradi odvzema celotnega premoženja in samostanske hiše s strani takratne Jugoslovanske oblasti, ni bilo na razpolago nobeno meniško prebivališče, zato je bil sedež Priorata Maribor prenesen leta 1948 v Opatijo na Hrvaškem, kjer je bila prazna in na rapolago redovna hiša Olivetancev, kateri so odšli nazaj v Italijo. Leta 1962 se je pojavila možnost, za takratno majhno skupnost, naseliti se v stari opatiji na otoku Pašman na Hrvaškem Jadranu. Ta nova ustanovitev, današnji Priorat Sv. Kozme in Damjana Čokovac, upravlja še naprej tudi z premoženjem Priorata Maribor, kjer v Mariboru še naprej prebiva P. Bernhard Toman OSB (+ 1987) in kjer se mu je P. Modest Merkač OSB kot novi član Priorata Maribor pridružil.

Ta okoliščina, da je leta 1992, po uvedbi denacionalizacijskega zakona v Republiki Sloveniji, bil v Sloveniji en dejaven redovni član Priorata Maribor, je bilo možno dati zahtevek za vrnitev premoženja benediktinskega reda nazaj k Prioratu Maribor. Po uspeli poravnavi odškodnin obema Opatijama v Avstriji, St. Paul in Admond, je bilo možno iti v smer za ponovno odprtje Priorata v Mariboru kot samostojno samostansko skupnost. V letih 2008 - 2009 je bil nekdanji Meniški marof v Limbušu pri Mariboru kot samostansko poslopje obnovljen in 5. Julija 2009 svečano odprt in blagoslovjen s strani mariborskega nadškofa Franca Krambergerja. 12. Septembra 2009 se je začelo skupno bivanje treh benediktinskih menihov v novi samostanski hiši, po tem, ko je bil 1. Maja 2009 Nadopat em. Edmund Wagenhofer (Nadopatija St. Peter, Salzburg, Avstrija) s strani Opata Primasa iz Rima imenovan za Priorja administratorja na novo oživljenega Benediktinskega priorata Sv. Cirila in Metoda Maribor. Kot tretji član kapitlja in kot Magister novincev je bil s 1. Septembrom 2009, za dobo treh let, poslan v pomoč s strani Opatije Göttweig, Spodnja Avstrija, rojak, P. Timotej Jurič OSB, doma iz Nadžupnije Hoče. (P. Timotej stanuje od 1. Septembra 2010 spet v Opatiji Göttweig (ker v Prioratu začasno ni potrebe po Magistru novincev) in opravlja pastoralno službo v enih od tamkajšnih župnij. Z mesecem Augustom 2012 se je končalo njegovo trienalno članstvo v Kapitlju Priorata.) Star portal hiše krasi stari Cronogram, kateri pravi, daj je v letu 1846 ta hiša ponovno zaživela, po tem, ko je bila predana propadu. To geslo lahko uporabimo tudi danes, za leto 2009, ko hiša ni bila samo popolnoma obnovljena, ampak je tudi zaživela z novim življenjem.